Planinski tabor za odrasle in družine smo ponovno organizirali v Tolminu in sicer od 7. julija do 12. julija. Bivali smo v CŠOD, tokrat v obnovljenem domu.
Bilo nas je 36 in trije vodniki: Stane, Tone in Mojč.
NEDELJA, 7. julij
Na pot smo krenili ob 8. uri, nekateri nekoliko kasneje, se ustavili na jutranji kavi, v Tolmin smo prispeli med enajsto in dvanajsto uro. Ko smo opravili vse formalnosti v zvezi z nastanitvijo in pojedli kosilo, smo se zbrali pred domom, se razporedili po avtomobilih in krenili na prvi pohod, ogledali smo si slap Brinta in Gregorčičev slap. Ena skupina se je spustila le do slapa Brinta in je prosti čas izkoristila za ogled muzeja Simona Gregorčiča, druga skupina si je ogledala še Gregorčičev slap. Doživeli so adrenalinski spust po vrvi, saj je bilo le tako možno priti do slapa. Sledil je povratek v dom, večerja, sestanek v učilnici, sprehod do sotočja Tolminke in Soče ter počitek.
PONEDELJEK, 8. julij
Po zajtrku nas je čakal že nov izziv, pohod na Matajur. Po treh urah hoje smo vsi prispeli na cilj, skupaj nas je bilo na pohodu 35. Vreme nam je bilo naklonjeno, saj se je sonce pokazalo šele v popoldanskih urah, ko smo se vračali v dolino. V neposredni bližini doma rastejo visoka drevesa platan, prostor smo izkoristili za druženje. Danica, Jelka, Mimi, Mija, Mojč in Željka so poskrbeli, da smo se odžejali in okrepčali s sirom, salamo in pecivom. Sledil je še obisk pri Emi, ki je za vse skuhala še kavico.
Letos med vodniki ni bilo Pie, ki bo postala mamica, zato sem se odločila, da jo pokličem in ji povem, da jo pogrešamo. Na klic se je odzvala naslednji dan, kar sem opazila v popoldanskih urah. Poklicala sem jo, vsi skupaj smo z njo poklepetali in ji »zeeeelo« glasno povedali, da ji želimo vse dobro. Sledila je večerja, plan za naslednji dan, sprehod po mestu in počitek. Preživeli smo čudovit dan.
TOREK, 9. julij
Tretji dan je bil na programu Kolovrat. Odpravili smo se v kraj Livek, pot nas je vodila skozi Livške Ravne in mimo CŠOD Livek, kjer smo imeli planinski tabor pred 16. leti, leta 2008. Na ta tabor nas veže veliko, veliko lepih spominov. Spominjali smo se prigod, dogodivščin in lepih trenutkov, zato je imel pohod na Kolovrat poseben čar. Dan je bil sončen, vendar smo kljub vročini prehodili Pot miru. Pri povratku smo se razdelili v dve skupini, pri avtomobilih pa smo se skupaj povzpeli še na Kuk, kjer smo pomalicali, nato pa smo se vrnili v dom. Tudi ta dan smo v senci pod platanami ob prijetnem in prisrčnem druženju počakali na večerjo.
SREDA, 10. julij
V planu je bila predvidena zahtevna tura na Mangrt. Z avtomobili smo se pripeljali do Mangrtskega sedla, na pot proti vrhu se je odpravilo 21 udeležencev. Vreme nam je bilo naklonjeno, nebo so prekrivale meglice, zato ni bilo vročine. Vsi smo prišli na vrh. Nekateri so se prvič v življenju srečali z jeklenicami in klini, bili so prvič tako visoko. Adrenalina in dobre volje ni manjkalo. Tudi brez krsta ni šlo. Čakal nas je še spust do koče, kjer smo se oddahnili, čakala nas je druga skupina, ki je šla le do sedla in na bližnji hrib. Skupaj smo se vrnili v dom.
Po večerji smo se tudi ta dan, kakor vse prejšnje dni, sestali v učilnici doma, vodniki so najavili turo za naslednji dan, kot vodja tabora pa sem podala informacije v zvezi z bivanjem in vtise o dnevu, ki smo ga preživeli. Ker so bili tudi večeri zelo topli, so se nekateri odpravili v mesto na sladoled ali osvežilno pijačo, nekateri pa so šli na zasluženi počitek.
ČETRTEK, 11. julij
Zadnji dan bivanja je bil planiran pohod do Krnskega jezera in tura na Veliko Babo. Prva skupina je krenila do koče pri Krnskih jezerih in nato do jezera, druga skupina pa je pred odcepom za kočo krenila v smeri Velike Babe. Bil je zelo vroč dan, vendar je 11 udeležencev osvojilo vrh. Vsi skupaj smo se dobili pri koči v Lepeni, manjkalo ni dobre volje, smeha in dobrega razpoloženja. Ta dan je bil največji zmagovalec Boris, ki se je vrnil iz ture nasmejan in srečen. Bil je njegov dan. Vrnili smo se v dom, posedeli pod platanami, sproščeno kramljali, kot velika družina, kot prijatelji.
PETEK, 12. julij
Po zajtrku je bilo treba izprazniti sobe, znositi prtljago do avtomobilov, poslovili smo se in krenili proti domu.
Zelo na kratko sem opisala, kako je potekal letošnji tabor. Vsak tabor doslej, bilo jih je 29, je bil drugačen, unikaten, a letošnji je bil resnično nekaj posebnega. Težko je z besedami opisati vzdušje v taboru, to občuti lahko le tisti, ki je bil prisoten. Bilo nas je 39, od prvega dne je bil prisoten adrenalin med udeleženci, ogromno dobre volje, smeha. Uživali smo na pohodih, bili smo vsi veliki zmagovalci, vsak na svoj način. Pripadnost, prijateljstvo, želja po druženju, posebna energija, vse to je povezovalo udeležence letošnjega tabora v skupino prijateljev, ki se je odločila, da bo pet dni preživela skupaj in si delila lepe trenutke v naravi, med cvetočimi travniki in s soncem obsijanimi gorami. Tudi vodniki so svojo nalogo opravili odlično.
To je moje osebno mnenje, tako sem čutila osebno utrip letošnjega tabora. Verjamem, da so tako čutili vsi udeleženci, da nam bo letošnji tabor vsem ostal še dolgo, dolgo v lepem spominu.
Zapisala:
Irena Lekše
drustvo@pdvidemkrsko.si
