Skoči na vsebino

TABOR V KRANJSKI GORI

27. PLANINSKI TABOR V KRANJSKI GORI

Letošnji tabor je bil precej drugačen od dosedanjih taborov. Prost termin v CŠOD v Kranjski Gori smo lahko rezervirali od 16. julija do 22. julija. Zaradi vročine smo bili v skrbeh, koliko tur bomo lahko realizirali. Tudi prijav na začetku ni bilo, nekateri udeleženci so se prijavili v mesecu juliju. Vseh skupaj nas je bilo 29. Od vodnikov je bila cel teden z nami Pia, od ponedeljka do srede pa je priskočil na pomoč pri vodenju še Tone Martinčič.
Posebnost letošnjega tabora je bila, da smo imeli le nočitev z zajtrkom, čez dan smo si pomagali tako, da smo topel obrok zaužili po planinskih kočah. Ker smo planinci, smo se hitro prilagodili novim razmeram.

Druga posebnost je bila, da sta bili med udeleženci dve družini z dvojčki, Jure in Samo ter Žiga in Hana.

Tretja posebnost pa je bila, da je bil nepričakovano prisoten Covid. Sreča v nesreči je bila, da je bila prva potrditev okužbe znana v četrtek, v petek smo se vračali domov. Bilo je nekaj »panike«, vendar se je na koncu vse dobro izteklo. Od vseh udeležencev je bilo 11 okuženih. Glede na vse okoliščine, predvsem pa na vročino, smo realizirali precej tur, ki smo jih imeli v planu.

Prvi dan smo se najprej namestili po sobah, pričakalo nas je prijazno osebje, nato pa smo šli iz Kranjske gore v dolino Krnice. Pot je bila prijetna, ker smo večinoma hodili po gozdu. Pri koči smo si privoščili topel obrok, nato pa smo po isti poti krenili proti Kranjski Gori. – Naslednji dan, v nedeljo, smo imeli v planu Slemenovo špico. Brez težav smo osvojili vrh, vzeli smo si čas za malico, za razglede pa ni bil najbolj primeren dan, saj je bil Jalovec v megli. Dobro razpoloženi smo se vrnili na Vršič, krenili smo se do Erjavčeve koče in se po daljšem počitku vrnili v dom.

V ponedeljek nas je čakala kondicijsko zahtevna tura. Razdelili smo se v dve skupini. Ena je krenila do Vrtaške planine in naprej na Vrtaško sleme, druga pa le do Vrtaške planine. Pot je zelo strma do Vrtaške planine, drugi del pa nekoliko manj, a je potrebno kar precej fizične pripravljenosti. Nagrada za osvojen vrh je razgled na okoliške vršace. Na priporočilo oskrbnika na planšariji na Vrtaški planini, se je druga skupina odpravila v dolino po lovski poti, ki je bila resnično »lovska«. Kljub manjši nezgodi, so srečno prišli v dolino.

 Ker je bil za udeležence ponedeljek naporen dan, je bila v torek na programu lažja tura. Najprej je šla cela skupina iz Planice v dolino Tamar, polovica udeležencev pa si je ogledala Martuljški slap. Sandra, Jure in Samo pa so šli na Ciprnik. Kljub visokim temperaturam, dobre volje in prijetnega druženja ni manjkalo.

 V sredo se je manjša skupina odpravila na Malo Mojstrovko po plezalni Hanzovi smeri. Brez težav so uspeli priti na vrh. Danica je bila prvič na dvatisočaku, od udeležencev je dobila v spomin kamen iz Mojstrovke. Dan je bil sicer vroč, vendar jasen dan, zato so lahko uživali še v razgledu na okoliške vrhove. Druga skupina se je odpravila na Srednji vrh nad Kranjsko Goro. Pot poteka nekaj časa po gozdu ob reki, nato pa se prične vzpenjati. Na vrhu smo si ogledali dom, v katerem smo pred leti imeli planinski tabor. Dom je zaprt, ker ga lastnik obnavlja. Ko smo pomalicali, smo se odpravili nazaj v Kranjsko Goro. V dolino vodi več poti, izbrali smo pot, ki v bistvu ni pot, ampak drča za spravilo lesa. Imeli smo možnost izbrati veliko lepšo pot, ampak smo jo zgrešili. Breda je komentirala našo odločitev: »Kako je možno, da vedno le druga skupina iz množice lepih poti izbere najslabšo?« Do odgovora nismo prišli, tudi slabe volje zaradi tega nismo bili. Za nami je bil še en uspešen dan.

Četrtek, predzadnji dan bivanja v taboru, je bil v planu pohod na Tromejo. Vročina je bila vsak dan hujša, vendar nas to ni oviralo, da ne bi izkoristili priložnosti za pohod. Pot vodi večji del po gozdu, le proti vrhu se pot odpre. Ni strma in je nezahtevna. Kljub žgočem soncu smo prispeli do vrha. Vzeli smo si čas za malico, za obvezno fotografiranje in seveda za razgled.  Četrtek je bil tudi dan, ko običajno kot vodja tabora strnem dogodke vseh šestih dni, ko se zahvalim vsem, ki so s svojo prisotnostjo prispevali, da je tabor uspel. Te možnosti letos nisem imela, ker sem se testirala, test je pokazal, da sem pozitivna in obležala sem v postelji.

Zato bi se rada s tem zapisom posebej zahvalila vodnikoma Pii in Tonetu, ki sta po svojih najboljših močeh odlično opravila svojo nalogo. Verjamem, da ste tudi udeleženci tabora enakega mnenja. 

Seveda je najpomembnejše dejstvo, da smo planinski prijatelji in da sta v resnici največji uspeh in zadovoljstvo ravno v nas samih.

Pripravila: Irena Lekše