TABOR OUTSIDER 2

Živjo, sem Anita. V ponedeljek, 20. 7. 2020, sem se vsa nervozna in vesela novih pustolovščin, odpravila na tabor Outsider, iz katerega smo se vrnili že 26. 7. 2020. Na taboru sem opravljala projekt neznanega prijatelja (PNP) in vam bom malo razložila, kako smo se imeli.

Bila sem edina, ki se je udeležila tabora z Gimnazije Jesenice, zato se je moja živčnost pred odhodom na tabor stopnjevala. Ob prihodu na mesto odhoda sem videla že en od prej znan obraz. Hitro sem se spoznala tudi z drugimi, zaradi česar je moja živčnost hitro izpuhtela. Preden smo prečkali Vršič, da bi prispeli v Lepeno, smo se ustavili in počakali na druge, ki so bili v drugih kombijih. Vseh nas je bili 22, od tega nas je bilo le 6 deklet ( 2 mentorici Alenka in Nuša, 3 dijakinje, Vesna, Nina in jaz ter študentka Klavdija), vendar se je ravno to kasneje izkazalo za prednost. Skoraj vsi udeleženci so bili zato malo bolj prijazni do nas. Videlo se je, da je ženska populacija ogrožena populacija. Najbolj mi je ostal v spominu Blaž, ker nam je naredil Cedevito in nas gugal v viseči mreži. V prihodnosti bo dober oskrbnik za upokojence, če se bo odločil za ta poklic. 

Ko smo prispeli v Lepeno, smo si ogledali kamp in se namestili v šotore. V šotoru sem bila z dijakinjo Nino. Vse tri dijakinje (Nina, Vesna in jaz) smo se hitro spoprijateljile, zato drugi niso verjeli, da smo se šele spoznale. Ker je bil to šele prvi dan, smo bile vse malo nerodne pred drugimi, vendar smo se hitro privadile na novo okolje. Za kosilo so nam vodniki skuhali kar makaronflajš. Po kosilu smo se skupaj nekajkrat igrali med dvema ognjema, nato pa smo imeli zbor, kjer smo se drug drugemu predstavili in si izžrebali skrivnega prijatelja, do katerega smo morali biti bolj prijazni. Ko smo se predstavljali, sem morala biti kar pozorna, ker nisem nikogar poznala, sicer sploh ne bi vedela, kdo je moj skrivni prijatelj. Po zaključeni predstavitvi smo namreč iz posodice izvlekli listič z imenom svojega skrivnega prijatelja. Sama sem dobila Klemna B., ki je bil fant od študentke Klavdije. Najbolj ironično se mi je zdelo to, da je Klemen B. imel mene za skrivno prijateljico. Do te ugotovitve sem prišla, ko sem mu na skrivaj podarila leseno palico in nekaj frutabel ( palico zato, ker naj bi imel rad les). Še isti dan pa sem od njega prejela oreške in isto leseno palico. 

Kmalu za tem so nas razdelili v 4 skupine, ki so štele po 4 člane. Vsaka skupina je imela eno dekle. Te skupine so se delile še na pol, torej sta dva para zastopala svojo skupino. Jaz sem bila z Aljažem. Vsaka skupina je dobila svojo vrv, ki smo jo uporabljali za učenje in ponavljanje vozlov. Naučili smo se kavbojskega, bičevega, ambulantnega, osmico, šestico, podaljševalnega, Prusikovega in najlonskega. Večina se jih je šla že prvi dan kopat v Sočo, medtem ko sva z Nino zmrzovali že, če sva se vode dotaknili. Pred večerjo smo skupaj reševali nekaj križank, nato pa so nam fantje spekli palačinke, ki smo jih s slastjo pojedli. Tisto noč sva z Nino zaradi mraza zelo slabo spali, zato sva naslednji dan prosili za dve dodatni spalki. Sicer sem jaz namesto spalke dobila dekico, ampak sem bila kljub temu zelo zadovoljna. Poleg tega je imela dekica ljubke vzorčke. Dekica in spalka sta obe imeli vonj po psu Lumpiju, ki se je tabora tudi udeležil. Tako sva z Nino posredno spali z Lumpijem.

Drugi dan so nas zgodaj budili z zvoncem, ki je bil modernejša in lepša oblika zvonca za krave. Odpravili smo se na Veliko Babo, ki je visoka kar 2014 metrov. Nekateri so se potem odpravili naravnost do Planinskega doma pri Krnskih jezerih, jaz in Nina pa sva se z nekaterimi ter Alenko in Matejem odpravili še do Velike Monture (1958 m). Ko smo se odpravljali do Koče pri Krnskih jezerih, smo našli in raziskovali tudi dva bunkerja, ki so ju uporabljali v času Rapalske meje. Preden smo zavili h koči, smo se odpravili pogledat še Krnsko jezero. Do Krnskega jezera sva se z Nino odpravili dvakrat, saj so naju Klemen, Aljaž in Tim nahecali, da se tam dobimo. Midve sva bili že odpravljeni proti koči, ko sva jih srečali in jim naivno verjeli ter jim sledili nazaj proti jezeru. Malo sva posumili, da to ne drži, saj niso imeli nahrbtnikov. Vendar so šli tako hitro mimo naju, da sva mislili, da sva se le zmotili. Ker sva se z Nino tako obirali, sva bili zadnji in so naju morali fantje čakati, da nisva sami hodili nazaj proti koči. Ko smo hodili doli, je malo začelo rositi, vendar nas ni pretirano motilo, saj smo bili v gozdu, kjer so nas zaščitila drevesa. Ko smo prišli v kamp, smo se Vesna, Nina in jaz odpravile do Soče, kjer smo si namakale noge in iz peska, ki smo ga našle le ponekod, ustvarile potičko, ki je zdržala še do zadnjega dneva. To ni nekaj nujnega za omenit, ampak se počutim ponosno, da se nam potička ves teden ni podrla. Tisti dan smo bili kar utrujeni, zato smo hitro popadali v spalne vreče in dokaj kmalu zaspali. No, vsaj midve z Nino.

Tretji dan naju je zbudil Brin. Ni bil nadležen. Samo okoli šotora je hodil in cingljal z zvoncem. Medtem ko so naju naslednje dni budili drugi fantje, ki so nama v šotor vrgli zvočnik in predvajali glasbo. Ta dan smo se odpravili plezat do naravnega plezališča Kal Koritnica, kjer smo se pomerili v hitrostnem plezanju. Član naše skupine Nik je bil najhitrejši, zato smo si prislužili prvo mesto. Nekateri smo šli z Alenko in Matejem pogledat še ruševine bunkerjev oziroma utrdbe iz prve svetovne vojne , ki so na Malem Čelu. Ko smo prišli nazaj v kamp, smo se malo spočili, nato pa nadaljevali z orientacijo, da bi še malo bolje spoznali teren okoli katerega kampiramo. Bila sem z Aljažem, s katerim sva edina šla raziskovat bunker, ki je bil ena od točk orientacije, kar je povzročilo, da naju je zadnja skupina prehitela in sva bila zadnja. Ker se nisva dovolj hitro vrnila v kamp, so naju prišli iskat in reševat. Prejšnji večer so nekateri za vajo ravno nalašč iz vrvi naredili reševalno nosilo, s katerim so naju prišli iskat. Da bi bilo bolj zanimivo, so me privezali na nosilo in so me nesli. Nosilo je bilo kar udobno, če odštejem to, da sem se dostikrat z glavo zaletavala v Matičevo rit. Za večerjo smo z Vesno in Brinom spekli čevapčiče.

Četrti dan se nas je šest odpravilo s kolesi do Vasi na Skali, ostali so se peljali višje in se odpravili na Čisti vrh (1875m). Sicer ta vrh, kot smo izvedeli kasneje, ni bil čist, a je bil že malo zaraščen. V bistvu se niso povzpeli na Čisti vrh, ampak na Veliko Tičarico, grebensko prečenje do Čistega vrha je vsaj nekatere odvrnilo zaradi borbanja z ruševjem, zato so se potem kar vsi odločili za spust.Tudi mi, ki smo šli s kolesom, smo imeli možnost, da bi se odpravili na Čisti vrh, vendar smo se že do izhodišča tako izmučili, da se za to možnost nihče od nas ni odločil. Imeli smo 20 kilometrov do vrha, kar nam je vzelo 3 ure brez večjih postankov. Ko smo prišli do našega cilja, smo počakali še drugo skupino. Ko pa smo šli nazaj dol, smo doživeli kar nekaj nezgod. Brin je dvakrat padel s kolesa. Enkrat zato, ker mu je ena guma zdrsnila, drugič pa zato ker mu je v uho priletela mušica. Klemna B. je dvakrat pičila osa. Tudi Vesna je padla in si prislužila kar grdo črnico in rano. Ko smo prišli nazaj v kamp, smo se spočili in pojedli kosilo, nato pa se odpravili na drugo orientacijo, ki je potekala po drugi poti, v drugo smer. Pare smo tokrat žrebali. Jaz sem bila skupaj z Brinom. Pri zadnji točki smo preizkusili znanje vrvne tehnike in vozlov ter se spustili z brvi iznad Soče v Sočo. Ponoči je deževalo. To noč sva z Nino preživeli s Timom. Povabili sva ga predvsem zato, ker bi drugače spal v viseči mreži, poleg tega pa je še deževalo. Pogovarjali smo se dolgo v noč, zato smo zelo malo spali. Drugi dan je bil Tim videti tako grozno, da so naju vsi gledali, kot da sva midve krivi za to. No, nekako sva, ampak tudi on ni prenehal s pogovorom. Ampak nama je bilo to noč vsaj toplo.

Peti dan oziroma v petek smo imeli malo bolj umirjen dan. Šli smo plezat na ferato, ki se uporablja za učne namene, bila je kratka in raznolika. Na mestu, kjer smo čakali, da se druga skupina vrne, smo sami napeljali vrvno ograjo ter ponovno vadili vozle. Nato smo šli pogledat tudi rov pod Klužami, ki je bil malo poplavljen, zato nas je večina šla v rov bosih nog. V rovu je lepo odmevalo, zato smo lahko uživali v petju. Z Nino sva veliko časa, ko nisva vedeli kaj drugega lahko počneva, ali pa, ko nama je šla kakšna pesem po glavi, peli. Nekateri so se potem šli še kopat in skakat v Koritnico, midve z Nino pa sva se odpravili nazaj v kamp. V kombiju so se petju pridružili še drugi, kar je naredilo vožnjo še bolj zabavno. Ponoči je ponovno deževalo.

Šesti dan smo se odpravili na Rombon ( 2208 m), kar nam je vzelo skoraj cel dan. S seboj smo vzeli zelo veliko hrane, saj tokrat nismo zajtrkovali v kampu, ampak kar na poti. Na Rombon smo se povzpeli dokaj hitro, spuščali pa smo se počasi. Da nismo šli po enaki poti navzdol, smo ubrali drugo pot. Ko smo prišli do odcepa, kjer je ena pot vodila v dolino, ena pa še naprej do planine Krnice, smo si izbrali pot do planine Krnice, saj je bila druga pot za v dolino slabo označena in po besedah domačina Tineta Cudra, znanega alpinista iz Bovca, ki smo ga srečali, močno zaraščena. Edini problem, ki smo ga imeli je bil ta, da je večini zmanjkalo vode. Ko smo dospeli v dolino, smo bili vsi zelo veseli. Najbolj sem si od vzpona na Rombon zapomnila to, da je bilo veliko kopriv, ki so bile zelo moteče. Poleg tega je veliko udeležencev imelo težave s hojo navzdol. Brin je že prej imel gromozanske žulje, ki so ga začenjali boleti. Alenki je otekla noga, saj jo je prejšnji dan pičila osa v že od prej poškodovano peto. Vesna je malo nerodno stopila. Če dobro pomislim, vidim, kako smo bili dejansko vsi na koncu z močmi. Ko smo se vrnili, so bili v taboru že zlatniki, ki so zaključili tretji dan njihove odprave. Zvečer smo zakurili ogenj in pekli hrenovke, krompir in sir. Prišli so tudi bivši dijaki Gimnazije Krško,ki so poskrbeli za glasbeno spremljavo. Zabave ta večer ni primanjkovalo, smo bili malo prikrajšani za spanec. 🙂

Zadnji, sedmi dan, nas nihče ni budil, zato bi lahko z Nino malo dlje spali, vendar sva se zbudili kar zgodaj glede na to, da sva šli kar pozno spat. Do kosila smo vse pospravili, po kosilu pa smo se počasi začeli odpravljati proti domu. Na poti smo se še ustavili pri Rabeljskem jezeru, kjer smo se še zadnjič malo podružili, razkrili skrivne prijatelje in se okopali v jezeru. Kmalu smo se poslovili in se odpravili nazaj v kombije, ki so nas odpeljali proti domu. Pot nazaj je bila veliko krajša kot pa pot na tabor. Jaz sem bila prva, ki se je poslovila od drugih, saj so mene oddali že na Lipcah blizu Jesenic.

Tabor mi je zelo hitro minil, še sploh zato ker smo se veliko družili in bili zelo aktivni. Telefona sploh nisem uporabljala, razen za to da sem si zapisovala, kaj smo delali. Naslednje leto se bom prav gotovo ponovno udeležila tabora Outsider. Upam, da se ga bodo udeležili tudi drugi, ki sem jih letos na taboru spoznala. Na tem taboru sem spoznala kar nekaj novih ljudi in upam, da se bomo še videli. Rada vas imam. Objemčki vsem!

-Anita Kunšič