25. TABOR 2020 –

DOM PLANINCEV V LOGARSKI DOLINI, 4. JULIJ DO 11. JULIJ

Za organizacijo letošnjega tabora smo izbrali Logarsko dolino, za bivanje smo se odločili za Dom planincev. Predhodno smo se odpeljali v Logarsko dolino, zanimale so nas predvsem nastanitvene kapacitete. Dogovorili smo se za precej ugodno ceno za hrano, za bivanje pa dom ni v najboljšem stanju, vendar se je kasneje izkazalo, da se planinci znajdemo v vsaki situaciji, da se znamo prilagoditi in dobro organizirati. Prav tako smo uspeli realizirati tabor, saj nismo bili prepričani, da ga bomo lahko, zaradi ukrepov v zvezi s Corona virusom.

SOBOTA, 4. JULIJ

Kot vsako leto, se začne dan z nošenjem težke prtljage, vse je bilo potrebno spraviti v kombije, nato pa prevoz do cilja, namestitev, zopet prenašanje prtljage, kosilo in priprava na prvo turo.

Mi jo imenujemo »ogrevalna« tura. Vodniki Jasmina, Pia in Stane so vzeli svojo nalogo zelo resno, po kosilu smo se že natrpali v kombije in odpeljali na prvo turo. Vozili smo se po Panoramski Solčavski poti, se vmes ustavili in uživali v razgledih v sončnem popoldnevu. Na enem od postankov smo si ogledali izvir »železne kisle vode«. Za pitje ni najbolj okusna, pravijo pa, da je dobra za zdravje. Na koncu smo se nekateri povzpeli na kratek, a adrenalinski vrh Perkova peč. Pot je bila nekoč markirana, sedaj pa je zapuščena, zato smo se morali znajti sami. Preganjala nas je ura, treba se je bilo vrniti v dom.

NEDELJA, 5. JULIJ

Razdelili smo se v dve skupini. Prva se je odpravila do Plesnikove planine in proti Strelovcu, druga skupina pa se je odpeljala do Knezove kmetije in nadaljevala pot na Strelovec (1.763 m). Na vrhu Strelovca sta se srečali obe skupini, po krajšem počitku in malici se je manjša skupina odpravila na Krofičko (2.083 m), ostali pa so se vrnili do Klemenče jame in v dolino. Nekoliko utrujeni, vendar dobre volje smo se vrnili v dom, kjer nas je že čakala večerja, nato pa zaslužen počitek.

PONEDELJEK, 6. JULIJ

Za ponedeljek so se vodniki dogovorili, da gre prva skupina na Kamniško sedlo, druga skupina pa na Okrešelj. Ker so asfaltirali cesto v smeri slapa, smo se vsi skupaj odpravili od doma peš, po krajšem postanku smo se razdelili v dve skupini in krenili na pot. Prvi daljši postanek je bil na Okrešlju (1.396 m), sledil je vzpon na Kamniško sedlo (1.864 m) za prvo skupino. Čeprav so se na nebu že pokazali oblaki, so na poti še uživali v lepem vremenu. Tura je bila zanimiva, posebno na tistem delu, ki ga je bilo potrebno preplezati. Pri koči je bilo dovolj časa za malico in počitek, nato pa povratek do Okrešlja in v dolino.

Druga skupina si je privoščila daljši počitek, ni manjkalo uživanja na »travni plaži« na Okrešlju,

Sledil je povratek v dolino. Po večerji je pričelo deževati, kakor je bilo napovedano, ampak je zjutraj že sijalo sonce.

TOREK, 7. JULIJ

Potočka zijalka (1.660 m) je bil plan za torek. Zaradi dežja so bila tla na začetku poti precej razmočena, vendar smo skupaj krenili proti cilju. Hitrejša skupina se je odcepila, vendar smo se pri votlini vsi srečali. Zopet smo se delili v dve skupini. Druga skupina se je po isti poti vrnila v dolino, prva skupina po se je odpravila naprej na Obel kamen (1.911 m), dva udeleženca pa sta se vzpela še na Govco. Po daljši, krožni poti, na kateri je bilo tudi nekaj jeklenic, so se spustili do izhodišča. Sledil je še spust v dolino in počitek pred odhodom do doma. Za nami je bil še en uspešen dan, ki smo ga preživeli v naravi.

SREDA, 8. JULIJ

Vodniki so se uspeli dogovoriti za vodeni ogled Snežne jame in večina udeležencev si je jamo ogledala. Ogled je trajal dve uri, jama je zelo zanimiva, posebna, vredna ogleda. A je bilo v jami precej hladno, zato smo komaj čakali, da smo prišli spet na svetlobo, da smo se pogreli na soncu. Naš cilj za ta dan je bila Raduha. Druga skupina je krenila proti koči na Loki, prva skupina pa na vrh Raduhe 2.062 m). Pridružila sta se nam tudi Ana in Ivan. Na vrhu je bilo še dovolj časa za počitek in za pogled na okoliške vrhove. Pia je zapustila tabor, pridružil se nam je Andrej.

Po večerji smo se običajno odpravili k počitku, ta dan pa smo si vezli nekoliko več časa za druženje, saj so planinci, ki so obiskali dom čez dan, že odšli, zato je bilo prav prijetno opazovati sončen zahod in gore, obsijane z večernim soncem, v družbi planinskih prijateljev.

ČETRTEK, 9. JULIJ

Za večino udeležencev tabora je bila za ta dan planirana nekoliko lažja tura in sicer Mala in Velika Planina. Za najhitrejše pa je bila v programu Ojstrica. Odpravili so se na pot že zelo zgodaj, do Klemenče jame in na Ojstrico (2.350 m). Pred enajsto uro so osvojili vrh, dobro razpoloženi so se do večerje vrnili v dom.

Udeleženci druge skupine pa so uživali v naravnih lepotah Male in Velike Planine, užitek je bilo hoditi po zelenih pašnikih, med planšarijami, ob pogledu na okoliške hribe. Iz Gradišča (1.666 m) so se spustili do Zelenega roba, kjer je bil daljši postanek, na tem delu sicer ne manjka planinskih koč, imeli so dovolj časa, da so se ustavili na kavici ali osvežili s pijačo. Z nami je bil tudi kuža Otis, ki se je odločil, da se bo osvežil v večji mlaki vode. Dve kravi sta ga opazovali in stekli proti njemu, saj sta ga verjetno zamenjali z majhnim teličkom. Otis se je prestrašil, Žiga tudi, ampak smo uspeli krave odgnati.

Ta dan je bila še tretja skupina, ki se je odpravila v Robanov kot. Tomo je bil njihov šofer, preživeli so zelo lep dan.

PETEK, 10. JULIJ

Dan pred odhodom, zadnja tura. Tudi tokrat smo se razdelili v tri skupine. Tretja skupina se je odločila za ogled tematske poti, veliko zanimivega so videli. Prva skupina je krenila na Veliki vrh in Veliko Zelenico, do pastirske koče na Molički peči (2.029 m). Udeleženci druge skupine so šli le do Moličke peči. Na poti so uživali v razgledih, travniškem cvetju in soncu. Pri pastirski koči je bil čas za počitek, malico in za ogled cerkvice. Ura je bila tista, ki je opominjala, da je konec uživanja, da bo treba na pot. Pa smo šli, nekaj časa zopet v hrib, po ravnini in navzdol proti dolini. Tudi zadnja tura je bila za nami, bližal se je tudi konec našega tabora. Kot običajno smo se zbrali pri večerji, predsednica se je zahvalila vsem, ki so prispevali, da je tabor uspel. Na turah ni bilo večjih padcev, resnih poškodb, razen kakšna praska ali modrica, ni bilo konfliktov, bilo pa je veliko dobre volje, smeha in uživanja v planinah. Vreme je bilo lepo, drugega pa tudi nismo potrebovali.

SOBOTA, 11. JULIJ

Zajtrk, prtljaga, urejanje formalnosti, stisk roke ob slovesu in pot proti domu. Spomini na lepe trenutke, med potjo postanek na kavici, 25. tabor našega društva smo uspešno zaključili.