3

OUTSIDER

Kronika tabora

Zjutraj so nas po postajališčih pobrali s kombijem in avtom. Prvič smo se vsi skupaj srečali na prelazu Vršič in se veselo pozdravili s tistimi od lani in se predstavili novim udeležencem. V skali smo iskali ajdovsko deklico in škofovo kapo. Na poti naprej sva skupaj z Anito šteli serpentine in ugibali, koliko jih je še do konca. Ko smo se peljali proti letošnjemu kampu, sva z Anito prepoznali tudi kraj, kjer smo taborili lani, kljub temu, da je vmes minilo že precej časa. Ko smo prispeli, sva takoj začeli s postavljanjem šotora, kar pa nama ni najbolje uspevalo. Bil je namreč v obliki piramide, na sredini pa je imel palico, ki je pri nama vsakič stala nekoliko postrani. Ker je bilo zelo vroče, so se nekateri že šli prvič kopat. Ko smo se porazdelili po šotorih, je kmalu napočil čas za zbor. Predstavili smo se drug drugemu in izžrebali listek s skupino. Te so bile: smrdljivi gojzarji, počene čelade, zarjavele zajle, leseni cepini, strgani štriki, zviti klini in polomljene dereze. Prvi dan so bili z kosilo makaroni, potem pa smo se odpravili na našo prvo orientacijo. Ta nam je povzročala kar nekaj težav, saj je bila ena izmed točk postavljena na napačen kraj in smo jo zato kar nekaj časa iskali, na koncu pa smo čisto zašli in na cilj prispeli še pozneje. Na poti smo tudi prečkali Sočo, ki pa je bila na tistem delu kar močna, zato smo se pri prečkanju močno držali za roke in si pomagali (sicer bi nas lahko podrla kot domine). Za konec smo iz vseh črk na kontrolnih točkah sestavili besedo TESTIRANJE. Za večerjo smo spekli šmorn (veganski Šmorn (z veliko začetnico!) pa nam ni najbolje uspel).

Že zgodaj nas je zbudil Matej z dramatičnim pokom na lonec. Čakala nas je prva tura na nam najbližji hrib – Svinjak. Po zajtrku smo se zato tja odpravili kar peš. Večino poti so bili vsi tiho, le midve z Anito sva se šli različne besedne igre in počasi so se pridružili še drugi. Pot se je kar precej vlekla in vmes smo že trikrat mislili, da smo na vrhu. Ko smo navsezadnje le prišli, se nam je odprl čudovit razgled. Odpočili smo se, pomalicali in naredili še fotografijo za spomin. Pot nazaj dol se je vlekla še bolj kot navzgor, zato smo po poti sestavljali himno. Ker sva že prvi dan z Anito peli Mi gremo pa na morje, smo si rekli, da bo kar najbolje, da na isto melodijo napišemo kar novo besedilo in tako je nastala naša nova himna – Mi gremo pa v hribe. Popoldne smo se učili vozlanja. Matej nam je pokazal vse vozle, nato pa smo jih delali še sami. Ko pa je Matej končal s preverjanjem, je nadaljeval Jakob, ki je bil tudi kar precej strog učitelj in je celo naredil redovalnico in tiste, ki niso znali vsega, poslal na popravni izpit. Sicer pa nas je bilo ta dan v taboru manj, ker so nekateri opravljali bronasto Mepi odpravo. 

Tokrat nas je zbudil Matic, ki je na tabor prišel malo kasneje. Po zajtrku naj bi se odpravili na slapove Fratarce, nekateri peš, drugi pa s kolesom. Razen midve z Anito, ker so naju pustili v taboru in naju niso hoteli počakati (neprestano zamujanje, op. vodje tabora). Tako sva pomagali Klemnu, ki je bil ta dan dežuren. Najprej smo šli skupaj v trgovino in kupili vse potrebno, nato pa smo šli v kamp in začeli kuhati. Dela je bilo kar precej, ker smo morali oprati, olupiti in narezati ves krompir, fižol in drugo zelenjavo, tako da sta Klemnu dva dodatna para rok prišla zelo prav. Vmes so se že vrnili s Predela in slapov. Vsi so bili mokri, tako da sva bili na koncu z Anito kar zadovoljni, da sva lahko ostali v taboru. Po kosilu je sledila lesarska delavnica, ki jo je vodil Klemen. Tako je polovica skupin izdelovala lesene stolčke, druga polovica pa je imela olimpijske igre. Zelo izvirne discipline so bile: preskakovanje kolebnice, kamnomet in kolomet. Ker nismo imeli metra, so bile naše merske enote veliki kol, mali kol in količek (včasih je pač treba improvizirat). Dež je igre prekinil in je zato duatlon ostal za prihodnje dni. Ta večer smo tudi ugotovili, da streha nad jedilnico ni najboljša, saj smo bili smo precej mokri in slabe volje.

Budnica je bila ta dan ušesom bolj prijazna. Po zboru smo izvedeli, kaj bomo počeli in smo si kar malo oddahnili, saj nas je čakal manj zahteven dan. V načrtu je bilo plezanje, plavanje in orientacija. Spakirali smo nahrbtnike in se odpravili do plezališča Kal Koritnica, kjer smo vpeli tri plezalne smeri. Ker so bile različnih težavnostnih stopenj, si je vsak izbral tisto, ki mu je najbolj ustrezala. Imeli pa smo tudi tekmovanje med skupinami in vsak član je skušal čim hitreje preplezati svojo smer in skupina z najboljšim časom je zmagala. Nato smo opremo pospravili in se odpravili do Koritnice, kjer smo lahko skakali z mostu. Super je bilo tudi to, da smo letos imeli neoprene in nas je zato manj zeblo. Po kopanju in kosilu smo imeli mestno orientacijo po Bovcu. Do tja smo šli peš, potem pa smo se razdelili po skupinah, dobili zemljevide in se odpravili. Tokrat smo imeli še dodatno nalogo, da poiščemo domačine in jih sprašujemo različna vprašanja, kot recimo, iz česa je narejen bovški sir, ali pa kaj v njihovi govorici pomeni korjera, katerega leta so imeli potres, koliko imajo prebivalcev… Večina ljudi se je z veseljem pogovarjala in nam povedala kaj o njihovem mestu, mnogi pa tudi kaj o sebi. Ker smo bil ravno v mestu, smo si kar med orientacijo kupili sladoled in ga jedli med potjo. Na cilj smo prišli ravno, ko je začelo deževati, zato smo hitro šli v kombi in nazaj v kamp. Tam pa smo imeli drugo težavo. Hrano smo hranili v kombiju zaradi miši in ker smo v njem pozabili ključ, se je zaklenil in jedli smo lahko le tisto, kar je ostalo zunaj. Na srečo je bilo hrane dovolj in ni nihče šel lačen spat.

Zjutraj smo se po zajtrku in zboru odpeljali do vznožja hriba. Šli smo na Lipnik. Pridružila se nam je Ana, ki je bila tudi bivša Matejeva učenka, zdaj pa živi v Bovcu. Hodili smo precej dolgo, vmes smo nekajkrat naredili postanek za malico, sicer pa smo imeli precej hiter tempo. Pot nas je vodila sprva skozi gozd, nato pa nas ni vodila nikamor več, ker smo hodili po brezpotju. Na vrhu je sledil kratek kviz z vprašanji, kot recimo, kako se imenuje dolina pod nami in v kateri smeri leži naš tabor. Nekateri so se odločili, da se podajo še na en hrib (Javoršček, op. vodje tabora), večina pa nas je odšla nazaj v tabor, spotoma pa smo se še kopali. Zvečer smo prvič postavili taborni ogenj. Na žerjavici smo pekli pice in pa še- dobili smo kitaro, na katero je igrala Klara, tako da smo cel večer peli. Ker je bila jasna noč in so se zelo lepo videle zvezde, smo nekateri noč preživeli kar zunaj.

Danes smo se zbudili že ob petih zjutraj, da smo opazovali planete, ki so bili takrat vidni. Po zajtrku pa hitro novim dogodivščinam naproti. Pred nami je bil največji podvig do sedaj. Šli smo na sedlo Kanja in na Zagorelec. Do grebena smo se ustavili le trikrat, tako da smo prispeli na višino 2000m zelo hitro. Nato smo se še malo spustili in si našli primeren kraj za malico. Tam smo nekateri šli naprej do vrha, drugi pa so se začeli odpravljati proti dolini. Ker nam je sosednji hrib izgledal približno enako velik, smo se hitro podali še nanj in nato poskušali dohiteti skupino, ki se je odpravila v dolino. Ko smo prišli do manjše planine, smo imeli manjši odmor, kjer smo si lahko dotočili vodo. Ko smo nadaljevali pot, smo prišli do razcepa za slapove, do katerih smo šli kar vsi skupaj. Tam se je večina tudi kopala in ohladila. Nato smo se podvizali in odpravili do kombija in nazaj v tabor. Nekaterim pa to še ni bilo dovolj in so odšli še do izvira Soče. V kampu smo pojedli in se hitro poskrili po šotorih, saj je spet začelo deževati in ni kazalo, da bi kaj kmalu nehalo.

Vstali smo v deževno jutro. Dež je namočil naše šotore do te mere, da bi že skoraj lahko imeli plavalni tečaj. Ker dež kar ni in ni nehal padati, nismo imeli na sporedu nobene ture. Po zajtrku smo se poskrili, nekateri v šotore, nekateri pa smo vedrili v kombiju. Kmalu za tem je nehalo in kljub razmočeni travi smo se šli igrat roverčka. Igra je podobna košarki, le da imaš namesto žoge vrv in namesto koša palico, glavna razlika pa je ta, da vrv skušaš spraviti na palico svoje ekipe. Igrali smo vse do kosila, potem pa smo imeli lesarsko delavnico, kjer smo nadaljevali z izdelovanjem stolčkov, druge skupine pa so imele olimpijske igre. Delavnica se je zavlekla vse do večerje, najhitrejši pa so se lahko šli še kopat v Koritnico. Tudi ta večer smo zakurili in si v žerjavici spekli pice tik pred novim nalivom in se nato hitro poskrili po šotorih in si zaželeli mirno noč.

Zaradi dežja smo vstali precej pozneje, kot bi sicer. Pri zajtrku smo se razdelili v dve skupini – tiste, ki gredo po daljši poti v Bovec in pa tiste, ki bi šli pogledat slapove Fraterce, torej vsi z odprave in midve z Anito, ki sva jih drugi dan zamudili. Ogledali smo si le dva slapova, in še pri tema dvema smo se ponekod morali spuščati s pomočjo vrvi, ker so bile skale spolzke in nevarne. Ko smo hodili proti slapovom, se je kar naenkrat ulilo. Sprva smo se skrili pod dežnike in palerine, a nam v takem nalivu ni nič pomagalo. Tako smo bili vsi do kože premočeni in ker nam je bilo že kar vseeno, smo šli zaplavat v jezero pod slapom. Pa ne za dolgo. Dež je namreč tako padal, da se je vodni tok hudournika izrazito povečal in bi nam kmalu zaprl prehod nazaj. Premraženi in premočeni smo prispeli v kamp in se hitro umili in preoblekli v suhe obleke. Vse do večerje smo ostali v Timotejevem šotoru, kjer je bilo toplo in suho. Kartali smo več kot šest ur. Ven smo šli le na večerjo in stranišče, pa tudi ponoči smo nekateri ostali kar tam.

Ko smo se zbudili, je bil naš originalni načrt, da bi z gondolo odšli na Kanin in od tam naprej še na kakšen hrib. Žal smo, ko smo prispeli do tja, ugotovili, da gondola ne obratuje in naš plan B je bil ogled slapov Boka in Virje. Pri slapu Boka smo se povzpeli nad sam slap, vmes pa smo se ustavljali tudi na razglednih točkah in občudovali, kako voda pada v globino. Lahko bi sicer pot nadaljevali, vendar pa nismo imeli primerne obutve in bi bilo prenevarno, zato smo si nameravali ogledati jamo Boka. Pred njo pa je bil privezan pes, in sicer zelo puhast aljaški malamut, ki je bil takoj center pozornosti. V jamo nismo šli, ker je bilo preveč spolzko, a mislim, da se zato ni nihče menil, ker so bili vsi preveč zaposleni s čohljanjem psa. V kampu smo spet vedrili v šotorih, kjer smo kartali in igrali kitaro. Ko je nehalo deževati, smo imeli za kosilo ponesrečene makarone (razkuhali so se). Nekateri so se po jedi šli še zadnjič namočit v Sočo. Voda je zaradi dežja narasla, zato je bilo precej težje plavati do brega, kot bi bilo sicer. Tisti, ki smo ostali v kampu, pa smo pomagali pri pripravi večerje. Tokrat smo pekli čevapčiče, na ognju pa si je vsak lahko spekel hrenovko v testu ali pa samo kruh. Ob spustu zastave smo Mateju zapeli tudi himno presenečenja –njegovo najbolj osovraženo pesem – Bela snežinka. Ob ognju smo petje nadaljevali, peli smo namreč vse pesmi, ki smo se jih lahko spomnili. Ko smo že mislili, da je veselo vzdušje prekinil dež, smo se nekateri čisto stisnjeni v majhnem šotoru še pozno v noč igrali najrazličnejše igre, nato pa le šli spat.

Naš zadnji dan na taboru. Na zboru smo spustili zastavo in še zadnjič se je slišala naša himna:

»Mi gremo pa v hribe, se plezat naučit,

da bomo plezal tko kt' gamsi, Lumpi al' pa miš!

Mi gremo pa v hribe, doma bomo pustil',

Smrdljive štumfe, zvite kline, bomo pa rabil!«

Dobili smo še navodila in zlaganje se je začelo. Vsak je bil zadolžen za nekaj, nekateri za jedilnico, drugi za smeti, tretji za stranišče. Morali pa smo pohiteti, saj je bil napovedan dež in nihče si ni želel mokre prtljage. Zložili smo jo na sredino in nato komaj vse natlačili v kombi (in smo rekli, da se igramo tetris :)). Po uspešnem zlaganju so bili vsi kombiji in avtomobili do vrha polni. Vanje smo se usedli le še mi in se odpeljali domov. Polni novih spominov na dogodivščine letošnjega tabora.

  • Učenje športne orientacije v naravi (Bovec mesto, Čezsoča)
  • Učenje fotografije in snemanja v naravi podnevi in ponoči
  • Učenje veščin športnega plezanja in pohodništva (vozli in vrvna tehnika, plezališče Kal-Koritnica)
  • Učenje veščin kuhanja v naravi (za vsejede in za vegane)
  • Učenje (a)socialnih veščin: sestavljanje ugank in reševanje, družabne igre
  • Hitri tečaj prve pomoči
  • Učenje umetnosti preživetja v bivaku 
  • Delavnice praktičnih znanj, lesarska delavnica
  • Kopanje v Soči in Koritnici ter v Rabeljskem jezeru
  • Gorsko kolesarstvo (vzpon na Mangartsko sedlo – zelo zahtevno, vzpon na postajo B – zahtevno, okoli Bovca – nezahtevno, vzpon na Predel – zahtevno, Bavšica – nezahtevno)
  • Taborniške igre
  • Potopisna predavanj in glasbeni večeri ob tabornem ognju
  • Vzponi na izbrane vrhove v visokogorju po izboru udeležencev  – izbirno(Svinjak; Javoršček in Lipnik; iz Bavšice k izviru Soče;  slapovi Fratarce in Predelnice; Mangart; Prestreljenik ; Kanin)
  • delavnica astronomije
  • izvedba dvodnevne bronaste pustolovske odprave Mepi (Čezsoča-Predel)
 

Izvedene ture

gore

Orientacija

Mepi pustolovska odprava

ogenj

Skupine

Ime Skupine Točke
Smrdljivi Gojzerji
185
Počene Čelade
155
Leseni Cepini
133
Strgani Štriki
173
Zviti Klini
163
Zarjavele Zajle
113
Polomljene Dereze
109

Instagram 1 in 2