OD DRAGONJE DO SOČERGE
To nedeljsko jutro nam ni bilo najbolj pisano na kožo, saj se je zgodaj zjutraj zamenjala ura in se je to poznalo celo pot v kombiju. V kombiju je bilo čisto tiho, saj smo prav vsi spali. Nekaj čez osmo uro smo prišli na naše izhodišče. Razdelili smo se po stopnjah na srebrne in zlate. Srebrni smo odšli proti prvi točki, zlati pa so se najprej odpravili proti četrti in nato naprej do prve. Naša prva točka je bil slap. Prehodili smo ga po zgornji strani. Pot smo nadaljevali do starega Mazurinovega mlina. Pot do tam smo ubrali sami in sicer kar po reki Dragonji. Nismo plavali, ker struga ni imela veliko vode, smo hodili kar po kamnih, ki jih voda ni zalila. Na srečo smo ostali suhi. Nadaljnja pot je bila gozdna. Srečali smo se pri razcepu cestnih poti nekje na polovici do pete točke, kjer smo skupaj pomalicali. Naša skupna naslednja točka sta bila dva stolpa, ki so ju zgradili v času turških vpadov. Eden je bil cel, drugi pa je bil že ruševina. Ob stolpu bi moral biti zaklad skrit za zidom pri nosečem drevesu. Verjemite, vse smo preiskali, a ga nismo našli, nismo ravno obupali, samo smo morali iti dalje do slapu, v katerem pa ni bilo niti kapljice vode. Tudi na splošno ni bilo veliko vode, kot je to običajno spomladi. Bil pa je lep razgled, pa še malo adrenalina si lahko občutil, če si pogledal dol. Naslednji postanek je bil slap Veli vir. Tudi tega slapu ni bilo nikjer. Je bila pa prečudovita voda v tolmunu pod njim, še bolj so bile za nas privlačne skale nad njim. Seveda smo vsi splezali gor, nekateri smo šli še malo naokoli in poplezali tudi na zgornji strani slapu. Naslednja točka je bila cerkev Sv. Kvirika. Bilo je zelo vroče in malo mi je že primanjkovalo vode, zato je bil prvi pomislek: pokopališče mora imeti nekje vodo za rože. A tudi tisti vodnjak je bil suh. Z Mašo sva šli malo okoli cerkve ter na pokopališče, če bi bila slučajno še kje kakšna vodna pipa, a zaman. Pot od pokopališča smo nadaljevali po slemenu do spodmolov. Vmes smo se ustavili pri bunkerju. Bil je vklesan v skalo, ne prav velik. Na spodmolih je bilo res zelo lepo. Tiste barvne stene in lep razgled na dolino te popolnoma očarajo, zato smo se tam zadržali kar nekaj časa. Malo smo jih raziskovali, si jih ogledovali in spet malo tudi plezali. Meni je tu bilo najlepše. Na koncu je na nas posijalo sonce, ki se je potem sicer hitro spet skrilo. Od spodmolov smo morali samo še priti na glavno cesto, kjer smo imeli kombi. Ustavili smo se še v piceriji in se dodobra najedli ter odžejali. Zato smo bili tudi med potjo nazaj domov v kombiju čisto tiho.
Neja Avsec, Mepi Krško srebrna stopnja
