1.MINI TABOR GRMADA

Konec šolskega leta je bil idealen trenutek za popoln odklop od vsega, kar je pritrjeno na kable ter elektronsko miglja in se blešči. Priložnost za prvo popočitniško planinsko druženje se je ponudila kar na znanem kuclju nad domačim mestom – Grmadi nad Krškim. Idejni vodja mini tabora in novopečeni upokojenec Tone Zakšek je  k sodelovanju povabil ekipo Mepijevcev s Srednje šole Krško ter njihova mentorja,  s svojim mladostnim navdušenjem je v  prvi mini tabor na Grmadi pritegnil 44 osnovnošolcev vseh starosti. Vzpon na Grmado po eni izmed Tonetovih poti je minil hitro verjetno tudi zaradi navdušenega pričakovanja vsega, kar je mlade udeležence čakalo ob koči in na tabornem mestu. Po krajšem počitku in obnavljanju vodnih zalog v telesu s sočno lubenico je napočil trenutek za prvo veliko in pomembno dejavnost v taboru, od katere je bilo odvisno udobje nočnega počitka. Prav vsi od najmlajšega do najstarejšega smo se lotili postavljanja šotorov na tabornem prostoru z enkratnim razgledom na Krško in Posavsko hribovje. Kljub zelo trdemu terenu in mnogih zvitih klinih smo naše taborne tipije uspešno postavili in otroci so se veselo namestili in vzorno uredili svoje začasne domove. 

Mala planinska šola je svoja vrata odprla ob Koči na Grmadi, v štirih skupinah so se z Jakobom in Klavdijo naučili planinskih vozlov, z Matejem naredili vrvno ograjo ter se s Timom razgibali v fitnesu v naravi. Peta skupina je s Tonetom pripravljala palačinke, ki smo jih načrtovali kot posladek po večerji, ki sta jo že od treh pripravljala Mepijevca Jan in Rok. Večerno zarjo je spremljal vse močnejši veter, ki pa ni poskrbel za hujše vznemirjenje, taborni ogenj smo pač prižgali kakšno uro kasneje. Čas ni bil ravno naš gospodar, dovolili smo si veter v laseh in ob glasnem prepevanju ob ognju vstopili v taborno pravljico. Ogenj je poskrbel za zadnji obrok dneva – otroci so si s pomočjo mentorjev zašpičili palice ter spekli hrenovke. Toneta so kmalu spet zasrbele pete, zaslišal se je glasni: “Gremo!” Čas za nočni pohod z lučkami, ker so bili nekateri malce utrujeni že ob peki hrenovk in ob tabornem ognju, so Matej, Klavdija in Klemen prvo skupino popeljali na krajše nočno pohajkovanje, še bolj čile in tudi malce starejše pa je Tone popeljal do Mohorja, spremljala sta ga Vesna in Tim. Ob vrnitvi  v prvih minutah prvega julijskega dne so bila pričakovanja mentorjev glede nočnega spanja videti še realna in se je zdelo, da bo taborni prostor spokojno utonil v sen. Ob dveh zjutraj je izjava enega izmed taborečih, da bo počakal sončni vzhod, določila vzdušje počitka – spokojnost ni beseda, s katero bi ga lahko opisali. 

Po zajtrku je napočil čas za vedno priljubljeno in daleč najbolj zabavno dejavnost vseh taborov – orientacijski pohod. Žreb je določil skupine starejših, ki so se po širši okolici Sremiča po desetih kontrolnih točkah prebijali od 33 minut do 2 uri in pol, mlajši so se v skupine razdelili sami, njihova orientacija je potekala v bližini koče in je bila bolj lov na zaklad z osmimi točkami, kjer so se morali izkazati v raznih zabavnih dejavnostih: prepevali so, oponašali živali, nabirali listje ter se izkazali v znanju planinskih vozlov. V skupini starejših je zmagala skupina Itak najjači Jan, pri mlajših pa Obriti ježi, obe skupini smo nagradili s praktičnimi nagradami, Tone pa je s posebnimi nagradami nagradil še najbolj pridne. Krofi, ki jih je na Grmado za dopoldansko malico pripeljal eden izmed staršev, so po bolj ali manj naporni orientaciji poskrbeli za ponoven dvig sladkorja v krvi, kar je bilo nujno za zadnjo taborno dejavnost – pospravljanje tabornega prostora in okolice. Čisto prekmalu je napočil čas za skupno fotografijo, Tone je svojo prve mini tabornike z Grmade po še eni svoji posebni poti odpeljal na zbirno mesto ob OŠ Jurij Dalmatin, kjer so jih že pričakovali starši. Nekje v ozadju pa se je slišala tista Kreslinova o vseh naših pravljicah. 

Misli vseh strnila Alenka