Po Jurčičevi poti, 2.3.2019
Poročilo s ture:
“Nevednost je bila doma pri gospodu in tlačanu, pri bogatinu in beraču. Kjer je pa nevednost, tam je mnogo neumnosti, prazne vere in vraž.”
―
Tokratni smo trening izvedli ob poteh, ki so zaslovele zaradi našega klasika. Sam nisem popolnoma prepričan, da je hodil po tako neuhojenih poteh, kot jih ima v načrtu naša odprava, a bo že držalo, da je nekako že moral priti z Muljave do Višnje gore, kjer je obiskoval nekaj razredov osnovne šole. Ob tem se lahko danes le zamislimo, saj je svojo, danes Jurčičevo pot, prehodil vsak dan dvakrat. Po naši zakonodaji so avtorske pravice za njegova dela potekle, tako tudi za prvi slovenski roman Deset brat. Na voljo nam je na voljo v celoti na spletu, kjer nam, tako on kot tudi mnogi drugi pisci na nevsiljiv način, a potihoma permanentno, govorijo o tem, da skoraj nič ni tako, kot se nam dozdeva na prvi pogled in da so prepričanja lahko tudi iluzije. Zdi se mi zato skoraj potrebno, da se na to pot stopi z idejo sodbe višnjanskemu kozlu in z vonjem po telečji pečenki nekje v okolici njegove obnovljene hiše v Muljavi.
Na srečo nima tako dolge poti kot Levstik, zato tudi zidanic ob poti ni toliko in tako obstaja tudi dosti večja verjetnost, da pohodnik pride pravočasno na cilj, v katero smer je pač namenjen.
Ko prispeš v Višnjo goro, se spomniš na kozla in tepeža po njegovi senci. Kako je Jurčič tega kozla našel prav tu, ne vem, a je zagotovo kaj povezano z njegovim bivanjem tu v času šolanja. Metaforično izražanje je bila vedno za oblast in ljudi slikovita in hkrati tudi neposredna kritika, ki si ji lahko le ploskal. Dosti kasneje je skoraj na istem koncu Fran Milčinski iznašel Butalce. Očitno je nekaj v teh krajih, da se ljudi tukaj s pridihom zasmehovanja umešča v literarno ustvarjanje. Nad mestom se z zastavo na obzidju prikaže stari grad, ki ima danes kot tudi marsikateri drugi aktivno funkcijo propadanja. Popotniki tega ne opazijo hitijo naprej po označeni poti do Muljave, medtem ko je naši skupini pot zanesla na bližnji Hrlec, kjer sta se prvič spopadli z brezpotjem. Na neizraziti vzpetini, s katere je sicer lep razgled vse do Kamniških Alp, so se Zlatniki znašli veliko bolje, a se je po gozdovih do tretje kontrole situacija popolnoma obrnila. Do božjega hrama, ki je pomenil tudi najvišjo točko relativno položne poti s tretje kontrolne točke, ni bilo več daleč. Prav v gozdu so Broni izbrali boljšo varianto, takao da so na četrti kontroli raje pomalicali. Tehničnih težav zaradi preprosto trasirane proge ni bilo pričakovati, a se je okoli šeste kontrole tudi tukaj po nepotrebnem malo iskalo.
Označena pot načeloma ni bila nikoli izbira, kar je bil tudi smisel treninga. Pri sedmi kontrolni točki smo združno ugotovili , da je sestop v globel preveč tvegan in smo raje poiskali registrirano brezno v okolici točke. Spust do zadnje kontorlne točke, izvira, sta skupini opravili v idealni smeri, v samo jamo je bil vstop prost, kar smo izkoristili in poslušali vodičevo razlago. Slakova domačija nam je na poti proti cilju postregla z ekološkimi dobrotami, na cilju pa je bilo potrebno predvsem počakati, kar vsem ni bilo enostavno. Vsekakor se je pokazalo, da sta obe skupini sposobni gibanja po neoznačenem terenu, ki ni prezahteven in iskanja točk, ki so markantni objekti.
Ko prispeš v Višnjo goro, se spomniš na kozla in tepeža po njegovi senci. Kako je Jurčič tega kozla našel prav tu, ne vem, a je zagotovo kaj povezano z njegovim bivanjem tu v času šolanja. Metaforično izražanje je bila vedno za oblast in ljudi slikovita in hkrati tudi neposredna kritika, ki si ji lahko le ploskal. Dosti kasneje je skoraj na istem koncu Fran Milčinski iznašel Butalce. Očitno je nekaj v teh krajih, da se ljudi tukaj s pridihom zasmehovanja umešča v literarno ustvarjanje. Nad mestom se z zastavo na obzidju prikaže stari grad, ki ima danes kot tudi marsikateri drugi aktivno funkcijo propadanja. Popotniki tega ne opazijo hitijo naprej po označeni poti do Muljave, medtem ko je naši skupini pot zanesla na bližnji Hrlec, kjer sta se prvič spopadli z brezpotjem. Na neizraziti vzpetini, s katere je sicer lep razgled vse do Kamniških Alp, so se Zlatniki znašli veliko bolje, a se je po gozdovih do tretje kontrole situacija popolnoma obrnila. Do božjega hrama, ki je pomenil tudi najvišjo točko relativno položne poti s tretje kontrolne točke, ni bilo več daleč.
Prav v gozdu so Broni izbrali boljšo varianto, takao da so na četrti kontroli raje pomalicali. Tehničnih težav zaradi preprosto trasirane proge ni bilo pričakovati, a se je okoli šeste kontrole tudi tukaj po nepotrebnem malo iskalo. Označena pot načeloma ni bila nikoli izbira, kar je bil tudi smisel treninga. Pri sedmi kontrolni točki smo združno ugotovili , da je sestop v globel preveč tvegan in smo raje poiskali registrirano brezno v okolici točke. Spust do zadnje kontorlne točke, izvira, sta skupini opravili v idealni smeri, v samo jamo je bil vstop prost, kar smo izkoristili in poslušali vodičevo razlago.
Slakova domačija nam je na poti proti cilju postregla z ekološkimi dobrotami, na cilju pa je bilo potrebno predvsem počakati, kar vsem ni bilo enostavno. Vsekakor se je pokazalo, da sta obe skupini sposobni gibanja po neoznačenem terenu, ki ni prezahteven in iskanja točk, ki so markantni objekti.
Matej Mlakar, Mepi voditelj odprav na turi PD Videm Krško
Galerija slik društva:
