Poročilo udeleženke
Za današnji Mepi trening, ki je bil tudi moj prvi, sem morala vstati ob 5:20. Izpred srednje šole v Krškem smo se s kombijem in avtomobilom odpravili že ob 6:00. Odpravili smo se do Primorske. S treningom smo pričeli ob vznožju hriba Kuk. Na vrh smo se povzpeli z vmesnimi postanki po starih bunkerjih. Po vzponu je bila pot do naselja Vodice zame precej lažja. Tam smo mimoidoče kmete za nalogo vprašali, koliko kubikov drv na leto porabijo za ogrevanje. Prvi kmet je odgovoril pet kubikov, drugi pa je bil Nemec. Moje gimnazijsko znanje se je končno vsaj malo obrestovalo. Kmet nam je na moje vprašanje odgovoril, da porabi po deset kubikov drv letno. Šli smo mimo hriba Košutnik in se počasi povzpeli na Sveto goro. Hodili smo po betonski cesti ter zelo občutili primorsko burjo. Na vrhu smo si ogledali Baziliko Svetogorske Matere Božje. Po poti navzdol smo se ponovno ustavljali po številnih jamah, ki so posebej navduševale Nejo. Najtežji vzpon dneva mi je predstavljal vzpon na Škabrijel, med katerim so se zaradi mene morali ostali ustavljati vsakih nekaj minut. Povzpeli smo se na razgledni stolp, s katerega smo imeli dober razgled na Novo Gorico in njeno okolico. Na stolpu smo se zadržali za par minut in se kmalu odpravili nazaj proti Novi Gorici. Na poti smo nato naleteli na manjši nasad bambusa, fantje so dobili pametno idejo do mesta prinesti več metrov visok bambus. Vmes so ga brez uspeha poskušali postaviti na nekakšen spomenik. Privlekli so ga vse do mesta ter stlačili v kombi. Verjetno bo postavljen v Mepi muzej.
Celoten dan je bil zelo vetroven in hladen, vendar se mi moj prvi Mepi trening ni zdel posebno naporen.
Maša Planinc
Poročilo vodnika
Tura se je končala v Soči. Seveda se nismo kopali, je pa to ime picerije v Solkanu, nedaleč stran od nenavadne skulpture na osrednjem trgu, ki spominja na rep kita, a ima verjetno kakšen bolj metafizični pomen, ki ga ne razumem. Tam se je v času, ko se je dan že prevešal v večer, dogajalo skoraj vse, kar je za nas omembe vredno – pred prehranjevanjem je bilo potrebno spraviti na varno okoli pet metrov visoko sadiko bambusa, ki smo jo iz neznanih razlogov prinesli z zadnjega pobočja v dolino, dva vodnika pa sva – kot da ni bilo dovolj že ves dan – še malo tekala po Solkanu sem in tja in iskala avto, s katerim sva šla po kombi. Za bralca dokaj zakomplicirano in nerazumljivo, vendar glede na nam takrat znane okoliščine najbolj preprosto, optimalno in na koncu tudi edino izvedljivo. Vmes se kar nekajkrat vprašam, zakaj ima proces, ki sledi dogodku, veliko težo in veljavo le takrat, ko ga človek sproti komplicira. Posledično ga rešuje z zelo prefinjenimi metodami, ki bi bile opazovalcu s tribune skoraj nerazumljive. Je že res, da smo do picerije po okoliških hribih porabili dobrih sedem ur, do avta na izhodišču pa le petnajst minut, a je tudi res to, da se je v teh sedmih urah skriva vsa vsebina dneva in posledično tudi odgovor, zakaj je kompleksnost pomembnejša od učinkovitosti.
Malo pred Solkanom smo se spustili z Gabrijelovega hriba, Škabrijela. Trenutek, ko sem se tam na razglednem stolpu po triinšestdesetih stopnicah vzpona zavedel, da so meteorologi malce pretiravali z oranžnim alarmom, nam je postregel tudi s pogledom nazaj proti severu– bazilika je s svojim petdesetmetrskim zvonikom izrazito izstopala, za njo pa se je pogled odpiral na zasnežene spodnje Bohinjske gore in Krnsko pogorje. Tudi na zahodu je bilo podobno – italijanska veriga gora se je proti jugu potapljala v nižino in naprej v Tržaški zaliv. V sivem dnevu, obsijanem le delno na italijanski strani meje, je bilo vse očem blizu. Čeprav se ta dan nismo povzpeli nad 700 metrov nad morjem, smo premagali kilometer vertikale na razdalji okoli 16 km. Seveda bodo merilci lahko povedali drugače, a smo po prigoljufanih dveh kilometrih na začetku prišli v te okvire, tako da je bila tura tudi nekaj lažja, kot je bilo predvideno.
Pot nas je vodila večinoma po Poti miru, ki v svoji začrtani tematiki odraža čas, zaradi katere je nastala – številni rovi in kaverne, nekateri očem skriti, drugi se ponujajo ob poti, odražajo pomembnost kraja pred nekaj več kot sto leti. Kako pomembno je bilo v tistih nekaj letih vojski bivati na hribu? Vsi z orožjem so hoteli biti čim višje nebu. Iz jeze in strahu je tu zraslo veliko pozidav nesmislov, danes imajo ti konstrukti oznako zanimivega, takoj po nastanku pa so imeli predvsem predznak smrti in sovraštva. Pismo avstrijskega vojaka govori o Italijanu, ki napada. Franz piše, da bo Italijan ‘graben aufrolal’, kar pomeni, da bo okoli njega v rovu še več vonja po razpadajočih ostankih do nedavno še živih. Štirideset tisoč mrtvih duš kroži okoli njega in Franz se bori za cesarja. Je to domoljubje ali prisila? Na požganih pobočjih tako Madžar in Avstrijec kopljeta rove, nedaleč stran to počne še Italijan. Vsak zase. Nič novega nekaj let, za nekaj dni bitke in nato premik na zahod. Preboj, ki pomeni za Franza tudi poraz. Preveč postane premalo. Beg pomeni zmago. Ostanejo pa le ruševine.
V neposredni bližini bazilika, zgrajena na mestu potem, ko so tam vse porušili in razdejali. Večkrat. Posvečeni kraji za romarje, danes aktualni tudi gorskim kolesarjem, ki imajo na pobočjih hriba speljane kolesarske proge za spust, kar je ta dan na videz bolj aktualno kot spoved in bogoslužje na vrhu. Odprta vrata nam omogočijo začasno zavetje pred burjo, ki dobiva pravi zalet v trenutkih, ko zapuščamo okolico samostana. Nikogar ni na spregled. Vse je tiho in spokojno. Spovednice so prazne. Nadaljujemo proti spomeniku Francu Asiškemu, kjer spremljevalci zakorakamo v prvo pravo grmovje dneva, še pred tem se verjetno bratje frančiškani predramijo iz popoldanske meditacije.
Kje so že Mepijevci? Ves dan so se držali bolj zase in razen nekaj skupnih minut bi lahko rekel, da smo imeli spremljevalci izlet zase. Oni pa tudi, nekaj več je bilo malic, kot je bilo predvideno, kontrolnih točk pa kar devet. Vse so našli. Dobro. Brez izgubljanja. Hrane pa očitno vseeno ni bilo dovolj. Zato tudi Soča.
Matej Mlakar
drustvo@pdvidemkrsko.si
