Sobotno jutro se je začelo z zgodnjim prebujanjem v noč z namenom pretentati napoved vremena in turo zaključiti po suhem. Stanetova ljubezen do hitre vožnje je skupini iz kombija omogočila prihod na izhodišče v dolino Vrat pred sončnim vzhodom, štiričlanska ekipa iz avtomobila pa se je na na parkirišču zaustavila, ko se je sonce že bolj pogumno nasmehnilo nad Luknjo. Vodnika Jasmina in Stane sta umerjanje tempa prepustila pomočniku Mateju, ki je s pomočjo kosmatega štirinožnega pogona poskrbel za to, da smo se na prvem počitku, ko smo že pokukali iz ruševja s poti do Bivaka 4, veselili ne samo tekočega okrepčila, temveč tudi dejstva, da smo res hitro na poti. Stenarska vratca so nas zvabila z utrjene, markirane poti na neoznačeni del po širokem melišču, ki ga tudi sredi avgusta še krasijo zaplate snega. Melišče smo kar hitro pomlinčkali s strumnim korakom navzgor v veselem pričakovanju plezalnega dela ture. Ob koncu melišča se pot postavi navpik, vzameš jo pod roke in noge in kot bi mignil, si na vrhu sedelca, s katere se po prečki vije pot do zadnjega dela vzpona na Stenar. Vrh, ki se pne v višave en meter čez 2500, smo po treh urah in pol od starta z izhodišča v Vratih dosegli v soncu, ob malicanju pa hitro nadeli nase vsa oblačila iz nahrbtnikov, saj je vetrc iz prijetnega hlajenja razgretih čel svojo moč neprijetno stopnjeval do te mere, da je postalo na vrhu kar malce hladno. Stenar slovi kot gora, ki nudi enega izmed najlepših razgledov na Očaka na nasprotni strani doline Vrat ter njegov gosti poletni promet na vrhu, planinca na vrh spusti po lahki poti nad Kriškimi podi z razgledom na Bovški Gamsovec in Steno, drugače pa njegove stene strmo padajo na planoto Na Rušju ter na dolino Vrat, v severni steni se skrivajo zahtevni izzivi za alpiniste. Razgledi na okoliške in bolj oddaljene vrhove so obujali spomine in vzbujali skomine na še kdaj in naslednjič, vpisna knjiga je razkrila, da smo tistega danega trenutka na praznično avgustovsko soboto vrh zasedli Posavci, člani PD Videm Krško ter skupina planincev iz Sevnice. Stenar ponuja dve možnosti spusta, Matej in Lumpi sta se odločila za bolj utrjeno markirano varianto preko Dovških vrat, drugo možnost sta si že precej nižje, v bistvu tik nad Sovatno s hrepenenjem ogledovala Stane in Gašper L. verjetno ju k hitrejšemu, bolj adrenalinskemu spustu do Sovatne povabi ob naslednjem obisku Kriških podov. Čudovito poletno vreme, neverjetni razgledi na skalnate lepotce in kozoroge ter zaupanje v moč telesa in duha sta nam na usta zvabila široke nasmeške, ožarila oči ter korak naredila še bolj strumen in poskočen, razvezali so se jeziki, zapela se je pesem. Ob spustu je bilo več kot dovolj priložnosti in trenutkov, ki smo si jih vzeli in privoščili za sebke in skupne fotke. Kot je dejal eden izmed Stanetov ob spustu skozi vedno čarobno Sovatno , “fajn je, če lahko spustiš bremze”. In smo jih, pot v dolino Vrat je minila v prijetnem kramljanju in ob neverjetnih razgledih na Triglavsko Steno ter njene poti in smeri, slišati je bilo tudi opazke o tem, da so se vremenarji za praznično soboto pošteno ušteli. Pri Aljažu smo si privezali dušo in se okrepčali, potem pa se je Stanetova skupina iz kombija odločila za obisk Peričnika in še kakšen postanek na poti do doma, Hyundai ekipa pa se je odpravila na čudovito dolgo pot domov. Če pa je bil Stane morda vseeno doma pred nami, je do danes ostala skrivnost. 🙂
Fotografske utrinke za galerijo sta zabeležila Stane in Matej.
Zapisala: Alenka Špan
drustvo@pdvidemkrsko.si
