“Tale Materija nam je dala danes mislit”, pravi Tone, ki mu je načrte pred odhodom na turo pokvaril delovni čas pizzerije v zadnji vasi ob poti, kjer je napovedal postanek. Napovedano se udejani kasneje v grmovju nedaleč stran od vasi Skadanščina, kjer nas avtobus zapusti in prepusti primorskemu krasu, ki se še ni dodobra prebudil, čeprav smo skoraj nerazpoznavne znake pomladi začutili v zraku.
Na mestu, kjer stopi pes na streho svoje hiše in nas oblaja, gre Mepi po svoje, ostali pa poslušajo nasvete vodnikov. Mladinski odsek PD Videm je ta teden zrasel in povprečna starost sega nekje nad 40 let, če takole ocenim čez prst. Večina dobro opremljenih pohodnikov gre po označeni planinski poti naravnost proti vrhu Slavnika. Obe skupini, zlata in bronasta, pa se ne oddaljujeta ena od druge, kar ni del načrta. Do prve kontrolne točke ni daleč, druga in tretja sta bolj skupaj, kot bi bilo potrebno, do četrte se vidi in se gre lahko kar po azimutu, za kar se odloči bronasta skupina.
Do vrha hriba navidez ni daleč, a je peta kontrola postavljena bolj s smeri, kot bi si želeli, zato se gre po mnenju zlate skupine kar proti šesti, nato pa nazaj na levo, kar povzroči negodovanje. Planinski poti se vsi niso uspeli ogniti pravočasno, kar je podaljšalo iskanje šeste kontrole za slabe pol ure, kolikor spremljevalca čakava na balvanih vrha Grižan. Seveda sta se bronasta in zlata skupina čudežno združili navkljub silni izpovedani želji po samoti in gresta skupaj h koči.
Planinci so že v zadnji fazi kosila, mladi pa v polni koči, kjer z minimalnim čakanjem v dolgi vrsti dobiš čudežno vse, kar si tisti trenutek zaželiš, odgovarjajo na vprašanja v kvizu. Prostor je poln, nabit s prepihanimi večinoma primorskimi dušami, ki zvočno onesnažujejo prostor. Pogled nam seže do morja, a je vidljivost slaba. Ker nas poleg spusta v Prešnico čaka še pet kontrolnih točk, se odpravimo prvi in preko Cigana dosežemo Grmado, od tja pa naprej po kraških gozdovih, kjer nam občasno pride pod noge tudi kakšna zapuščena spalna vreča.
Zlata skupina z Male Gobavice pride na Skledo prva, medtem ko so bronasti sami in popolnoma prepuščeni svoji sposobnosti orientacije, ki jih vodi daleč stran od kraja, kamor bi morali priti. Sprva zabavni moment se nam spričo dejstva, da je v dolini avtobus, ki že prižiga motor, kmalu izkaže kot nujno rešljiv, a je naključje hotelo, da se bronasti še pravočasno najdejo. Spust v dolino med borovci je minil v občutkih pomladi in kar hitro dosežemo vas, po dolgotrajnem iskanju pa tudi avtobus na koncu vasi.
Socerb nas čaka, nato pa še Osp. Treninga pa je konec. Na gradu Socerb se nekateri zaljubljajo v ponujeno enološko ponudbo, ki cenovno ni najbolj dostopna.
Z Jakobom v bližini gradu poiščeva Sveto jamo, v kateri je edina podzemna cerkev pri nas. V Ospu smo zahvaljujoč Kapetanu potegnili smeri v Babni nad vasjo (4a in 6a+), Matic je prvič otipal skalo kot plezalec, Gašper pa se je odločil, da bo začel plezati v klubu.
Timu sem skoraj poravnal stavo, Jakob pa je preizkušal prožnost veje pod steno in se v skalo ni dal spraviti. Trajalo bi še dlje, a se spomnim, da sem vozniku avtobusa pod cerkvijo že pred eno uro naročil, naj čaka s prižganimi smerokazi! Pogled šoferja ob prihodu je povedal marsikaj, večina pa je bila vesela, da smo končno prišli.
Ekskurzija je minila v prijetnem vzdušju med vsemi Mepi udeleženci, vsi smo bili navdušeni. Druženje Mepi skupine in planinskega društva je tako osrečilo prav vse, še posebej osnovnošolke v avtobusu, ki so se lahko pogovarjale z našimi fanti na zadosti visokem intelektualnem nivoju, česar smo bili deležni prav vsi, ki smo sedeli za drugo osjo avtobusa. Vici o Chucku Norrisu in Italijancu so ostali v spominu in dvignili nivo energije v le navidez utrujenih telesih ter poskrbeli, da turistična vožnja s Primorske v Posavje nikoli več ne bo takšna kot mislimo, da lahko je.
zapisal Matej Mlakar, voditelj odprav za MEPI KRŠKO
drustvo@pdvidemkrsko.si
