VELEBIT

VELEBIT – DVODNEVNA TURA

27. in 28.6.2020

V juniju se je 16 članov našega društva odpravilo na eno najlepših hrvaških poti, Premužičevo pot v Nacionalnem parku Severni Velebit.

Po nekajurni vožnji mimo Karlovca, Ogulina in Otočca smo skrenili z avtoceste proti Zadru na lokalno cesto proti planinskem domu Zavižan na Velebitu (1594 m).

Po prvi jutranji kavi z razgledi na Kvarnerski zaliv, Goli otok in Pag smo se s prstom po zemljevidu sprehodili po naši predvideni dvodnevni trasi.

57 km dolga Premužičeva pot, ki spada med eno najlepših gorskih poti v Evropi, med divjimi gozdnatimi vrhovi, in stezo vklesano v živo apnenčasto skalo. Pot je bila zgrajena v samo štirih letih, od leta 1930 do 1933 , in zaradi kakovosti gradnje in integracije v naravno okolje ta steza predstavlja biserno gradnjo prehodov za pešce na Hrvaškem. Zgrajena je s tehniko gradnje suhega zidu, ki jo obvladujejo prebivalci Velebitskega bazena in jo prenašajo iz roda v rod. Zidane serpentine, podiji, polmeseci in križišča potekajo skozi najbolj razkošno in najbolj dostopno barikado t.i. visokogorskega Krasa. Višinska razlika od najvišje in najnižje točke v celotni dolžini znaša 700 m Najvišja točka je 1620 m na severu in najnižja 920 m je na koncu v Baških Oštarijah.

Z vmesnimi postanki med velebitskim cvetjem in kamnitimi bivaki smo do našega predvidenega cilja prvega dne prišli že ob 15. uri. Del skupine je obiskal še bližnja vrhova ob poti (Gromovača, Crikvena). Sklenili smo, da po daljšem postanku in okrepčilu v koči na prelazu Alan nadaljujemo še nekaj kilometrov po poti proti Baškim Oštarijami in se s tem izognemo nelegalnemu kampiranju v naravi Nacionalnega parka Severni Velebit.

Na travniški jasi z razgledom na otok Pag smo postavili šotore, pojedli večerjo in zaspali. Zjutraj je nalogo bujenja namesto medvedov prevzel kar Stane. 😊

Ob 6. uri smo že hodili proti bivaku Skorpovac in našemu cilju na Baških Oštarijah, a do tam je bila še dolga pot. Kamnito apnenčasto podlago je v nadaljevanju poti zamenjal gozd in dobrodošla senca krošenj. Del velebitske odprave je mimogrede osvojil še izredno razgledni vrh nad Premužičevo stezo, Visibabo (1160m).

Po približno devetih urah hoje smo, eni bolj, drugi manj zdelani in utrujeni, prispeli do konca Premužičeve steze na Baških Oštarijah. Eni mesne plošče, drugi polnjene paprike, tretji samo pivo z nogami v zraku.

Čutiti je bilo zadovoljstvo in srečo vseh. Priznam, tudi mene.

Bila sem ponosna na celotno skupino, vsakega posameznika, ki se je opogumil, in šel z nami na pot. Na dolgo, vročo pot – na zame eno lepših gorskih verig. Velebit.

Vročina, kamnita podlaga, srečevanje s kačami (in na srečo ne tudi z medvedi 😊), spanje v šotoru in težki nahrbtniki so zagotovo otežili dilemo – iti ali ne iti.

Vesela sem za vse, ki ste šli. Malenkost manj kot 55 kilometrov ni malo.

Na cilju smo imeli organiziran prevoz z Dragecom. V dobri uri in pol vožnje nazaj do našega izhodišča na Zavižanu so že začele padati ideje z neba.

In ne pozabite- zdaj vas držim za besedo – v jeseni nas čaka še Južni Velebit 😊

Do takrat pa – pazite nase!

Pia

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja