MRZLA GORA, 3.8.2019

Na Mrzlo goro smo se podali 3.8. 2019. Zahtevnost ture sem začutil že v kombiju, ko sem zahvaljujoč ovinkom zgornjesavinjske doline začutil nekaj podobnega kot začutijo nosečnice v drugem mesecu, ko jim je jasno, da se nekaj dogaja in da se to v nasprotju z voljo in pričakovanjem stopnjuje s približevanjem cilju.  Vso svojo pozornost sem od Luč do sester Logar namenil le temu, da ne bom pokozlal prijatelja VolksWagna, ki je tudi sam trpel pod težo Stanetove težke noge. Ko bi le prišel na svež zrak. Klavstrofobijo prostora so še povečevale šipe, ki so jih včasih montirali na način, da so delavski raji dali vedeli, da nimajo pravice do užitka, temveč le do storitve. Ob odmevanju besed, kako bomo z dvema voziloma izvedli krožno turo iz Matkovega kota v Logarsko in ali bo vožnja po Logarski dolini zastonj, sem prišel so točke, kjer sem končno lahko izstopil. Jutranji tek iz Logarske doline v Matkov kot mi je vrnil voljo do življenja, tistih prvih pet uvodnih ogrevalnih kilometrov brez nahrbtnika pa me je povprašalo, zakaj s sabo vedno vnovič vlačim vso planinsko kramo. Po nekaterih izračunih, ki sem jih opravil v stanju polovične blaženosti bi verjetno tako lahko vztrajal še naprej do večera - ali pa tudi ne.

Na parkirišču sem se spomnil lanske bike&hike variante z vzponom na Lesjakovo sedlo (tisti, ki iščete strme klance za MTB vzpon toplo priporočam samotni del na meji z Avstrijo, do koder se pride od kmetije Matek po makadamu, ki pa je dobro utrjen le v spodnjem delu). Prav s tega sedla je potem možen prehod po lažjem brezpotju po grebenu naprej do razglednika Jerebičje in do Matkovega sedla, kjer pa postane teren zahtevnejši... do Matkove Kope in naprej do Krničke gore tudi gre, a je to poglavje za neko drugo zgodbo.

Nam je šlo s parkinga povsem v drugo smer – po planinski poti lepo najprej po krnici po ravnem večinoma po produ, nekaj pa tudi po označenem terenu na desni strani. Pot, ki preči občasne zasevke malin, ki se letos niso mogle pohvaliti s pretirano rodnostjo, se malce višje poslovi tudi od gozdne meje. Varianta po hoduurniku spodaj je zelo vabljiva in tudi izvedljiva, sploh če uživaš v občasnem poplezavanju po balvanih. Ti so se s časom zavoljo hudournika postavile v natanko takšne položaje, da so prijazne vsem, ki želijo navkreber. Nekje zgoraj se poti v zatrepu tudi združita in pred tabo se prikaže Matkov škaf, ki ima konec poletja le malo skupnega s škafom. Je pa snežna zaplata nekaj kubikov snega vsekakor posebnost, ki se ji nismo ognili. Nad škafom po malce manj prostorni polici ob le nekaj klinih hitro začutiš, da je Mrzla gora resna tura, ki te ne vabi naglas, temveč ti tiho vzbuja radovednost in s pogledom naprej da vedeti, da vseeno ni tako zelo daleč ter te zamika, da poskusiš. Tudi ogniti vrhu se nekako kasneje ne da po neki lažji splošno znani varianti, tako da je najvišja kota za vse, tudi za tiste, ki bi se morda premislili, edina alternativa. Vsak planinec lahko oceni spodnji del poti z zmerno zahtevnostjo, ki pa se z višino veča. Posebej zanimiva je prečka prav na koncu melišč neposredno nad snežiščem pod steno, kjer morda že zavoljo veliko šodra manjka kakšnih pet dodatnih metrov jeklenice na najbolj izpostavljenem delu. Res je, da pot že dolgo ni bila obnovljena, a to mi daje misliti, da je zavoljo povečanega turizma v naših hribih morda edina pot, da naravo ohranimo in zaščitimo pred novodobnim turistom v fluorescenčnih oblačilih in selfi sticki, ki na vrhu hriba pričakujejo pijačo naprodaj, bivak na razpolago za kakšen teden in popolno turistično kulinarično ponudbo v slovenskih kočah. Takih planincev tu ni. In naj bo Mrzla gora še dolgo taka.

Ko sem pred mnogimi leti bolj naključno kot ne prespal v neki lovski koči na grebenu med Matkovim kotom in Logarsko dolino, je bil ta konec Slovenije še bolj mističen. Grebenske ture proti Mrzli gori se od tam nisem lotil prav zaradi pomanjkanja informacij, prebrati se namreč ni dalo nikjer drugje kot v kakšnih vodnikih, ki pa so opisovali le rdeče pike. Turizma v Matkovem kotu skoraj ni bilo, pojma ekonomski interes gozdno gospodarstvo tako rekoč ni poznalo, vlake je delal le kmet za svoje potrebe, hodilo pa se je množično le do Škafa, naprej pa le izbranci. Če dobro pomislim, je tudi danes tu podobno, kar ta svet uvršča v tisto planinsko kategorijo, ki danes izginja, mogoče še najbolj v TNP s pretiranjem oglaševanjem tistega, kar bi morali zaščititi in ne tržiti. Ljudje imamo zanimivo lastnost, da tisto, kar imamo pred nosom ne cenimo tako kot bi morali, in na koncu objokujemo in problematiziramo zamujeno in uničeno.

Skupina osmih se je ob tem notranjem miselnem konstruktu približevala po klinih in lažjem plezanju livadam na Latvici, kjer je idealen prostor za počitek in krajši dremež na dopoldanskem soncu, če le ne piha preveč. Na balvanu se pretegnem na dobro ogreti skali in počakam, da ostali pomalicajo. Od tu naprej gre resneje. Najprej po lažjem plezanju v škrbinast del nad travami ob tam pa postopoma desno po bolj izpostavljenem terenu, kjer se trave mešajo s skalnatimi policami, na trenutke so dotikaš grebena na desni, čez katerega tu in tam pogledaš k severnim sosedom. Zračnosti na levi se navadiš, tudi teren te zaposli takoj, ko stopiš vanj. Nekaj jeklenic ob poti je sicer v pomoč, a na težjih mestih se moraš znajti kar sam. Plezanje v kaminu proti vrhu je res uživaški, si pa nekateri ne predstavljajo, da bi sestop izvedli po tej poti. Nasmiha se mi, ker vem, kako je na drugi strani. Prav pa je, da to človek sam vidi, ustno izročilo prav nič ne pomaga. Stane se je po daljšem postanku na Latvici katapultiral in hitro pustil za sabo vodniški par ter vse ostale člane društva. Preostanek PD Videm Krško suvereno premaguje višinske metre, mene pa vedno znova presenečajo veterani, ki imajo v sebi več življenja kot večina mladoletnikov, s katerimi se poklicno ukvarjam. Če so hribi pogoj za to, bi jih morali gnati v planine vsak mesec vsaj enkrat, me prešine, ko Tone razlaga o svojih tekaških podvigih pri 70+ letih. Istočasno na določeni razdalji spremljam Tima, ki mu ta tura postaja velik izziv. Najbrž je kar malo presenečen, saj kaj takega ni pričakoval.Logično, saj tega hriba ni v najožjem repertoarju mladih planincev. Spodbudno je, da v vzponu uživa, kar je tudi edino, kar ta trenutek potrebuje. Občasno posnamem določene sekvence vzpona, ki se mi zdijo vredne dokumentiranja. Dražljajev povsod okoli je res veliko, slaba napoved se realizira v čudovit dan s številnimi kumulusi, ki posredno obarvajo hribe naokoli v izrazitejše barve z manj bele svetlobe. Na vrhu se že dere Stane, križ pa dosežemo kar naenkrat z desne, čeprav se nam je zdelo, da se bo do vrha po strmem skrotju in skalovju vleklo še nekaj časa. Zdi se mi, da je na vrhu marsikomu odleglo, je pa vsaj polovico resne ture še pred nami. Pri križu se zadržimo kar dosti časa, privilegiju biti na vrhu kot je Mrzla gora se nikakor nismo hoteli odreči v nekaj minutah. Če ne bi bilo oblačnosti, ki se je s severa počasi spreminjala v rahlo sivo preobleko in intenzivneje napredovala proti nam, bi mislil, da se človeku, ki ustavi korak na vrhu istočasno z zrenjem v modrino neba, ustavi tudi čas. Nikamor se ti ne mudi, uživaš v zasluženem, pričakuješ prihajajoče, a se s tem ne obremenjuješ preveč, v bistvu niti ne razmišljaš.

Kasnejši sestop smo opravili dosti počasneje kot sem mislil, saj je bila varnost na prvem mestu. Vsem, ki so lezli na Mrzlo goro z Okrešlja, je jasno, da je sestop dosti težji kot sam vzpon, izpostavljene plošče brez pravih varoval so glavna značilnost poti in tistim z vrtoglavico zagotovo ni lahko. Na marsikaterem mestu terja pot od planinca trden korak, predvsem pa ustrezno obutev, kar ni vedno značilnost obiskovalcev. Timu je uspelo brez težav. Marsikdo gre na Mrzlo goro prvič pogledat podcenjujoče.

Do Okrešlja niti ni tako zelo daleč, a sestop je vse prej kot hiter. Ko smo dosegli kočo, se je tisto, kar smo pričakovali nekaj minut prej, tudi zgodilo – intenzivna ploha je verjetno ostalim sprala s telesa ves pot, tako da nekega naknadnega kopanja niti niso potrebovali. Istočasno sem se ukvarjal v koči z naročilom klasične brezmesne jedi, ki v naših kočah to postane, če iz nje odstraniš klobaso. Dobra postrežba se je končala z okusnim štrudlom. Dež je počasi pojenjal in dobro obloženi smo nekateri malce prej krenili v dolino. Pri slapu naju je s Timom neutrudni Stane z Alenko uvidevno počakal, tako da sva imela prevoz in z izstopom pri rampi čisto na začetku doline čudovito kuliso na severna ostenja gora nad Logarsko dolino, ki se je zanimivo zavlekla na več kot eno uro. Seveda je imela vsa logistika prevoza svoj smisel in tudi čas, ki je bil za to potreben. Posledica vsega so bili prešerno nasmejani obrazi vseh udeležencev, ki so združno ugotavljali pomen vzpona na Mrzlo goro. Se strinjam z vsem, kar je bilo povedano, dodal pa bi, da je prvič vedno drugače, sploh če hodiš po verjetno najbolj zahtevni poti v Savinjskih Alpah. Seveda bi si želel, da bi bilo takih tur na društvu čim več, zabeljene z občutkom negotovosti, ki se vzbudi v prvopristopnikih, in z družbo, ki podira starostne razlike znotraj skupine udeležencev. Hvala vodnikoma ter vsem ostalim udeležencem za spomine.