Nanos in Otliško okno, 13.4.2019

Dolg dan na turi se je pričel kot ponavadi v gostilni. Ni bilo povsem jasno, ali gre za burjo ali pa smo se preprosto raje skrili še malo na toplo, ampak ta strma na Nanos je moral še malo počakati. Pleša je bila v nasprotjo s svojim imenom ovita v meglen turban in nič ni kazalo na sončno panoramo z vrha. PD Videm je tudi tokrat imel na obisku skupino srednješolcev, ki opravljajo MEPI program in v sklopu tega so morali izvesti še samostojno trening orientacijsko turo po Nanosu (video). 

Seveda je celotna skupina do oddajnika zmogla združno brez posebnih težav, a prav tam nas je pričakalo nekaj, kar morda Posavci vseeno še nismo vajeni; orkanski veter je na vršnem grebenu premaknil marsikateri šibkejši život in tokrat so bili v ospredju tisti z bolj obloženimi nahrbtniki. Oddajnik odet v zmrzal? Hm… K dobremu vzdušju so prispevali največ naši osnovnošolci in starejši planinci, navdušeni nad kulinariko in ostalimi tekočimi zadevami, ki jih je ponujala malce obolela oskrbnica. Pa spet niso jemali kartice… Na orientaciji smo uživali prav vsi; trasa, ki sem jo začrtal nekako po občutku, se je držala gozdne meje na planoti in ohranjala višino, tako da so orientacijsti dosegli  Abrama kmalu po prihodu planinske skupine. Kosilo je bilo tu za vse tiste, ki so v Vojkovi koči še kolebali, ali kaj spraviti v usta. Nekatere je čakal še vzpon k Otliškemu oknu, druge pa plezalna avantura v Vipavski Beli s Tomom in Jerryem ter ogledom kanjona. Vsekakor se je tura kot vsaka končala  s splošnim zadovoljstvom vseh in s Primorske smo se tudi tokrat vračali s posebnimi občutki.

We cannot display this gallery
Oznake: